Hladna senca in mrzlo pivce je pretežno vse kar nam hodi po kosmatih glavah.

Dolžna sem vam poročilo o Makedoniji..

Blo je kr fajn no..ludje so prjazni,sicer ne marajo šiptarjev,pečejo pa odojke in spijejo velik lozovače že za zajtrk,pa niso pijani(vsaj ne zgledajo).Vidla sem sicer bol malo,ker smo se odločili ,da se nebomo preveč vozakali okoli,ker smo se do tja cijazili polnih 9 ur.

Blo je v bistvu tko kot je doma,sam standard za 80% nižji.Ludi matra suša,ker vse kar posadijo ponavadi posuši sonce.Zadnji dan,predno smo šli se je sicer vlil dež in toča,normalno je zmanjkalo elektrike in smo tipali za svečami.Takega grmenja še nisem slišala v življenju,kot bi strele tolkle v drevo pred hišo.

V mestu(Kumanovo) smo si privoščili čevapov(za ploščo čevapov(okoli 50) šest lepinj s sirom in šest kokakol smo plačali 12€.Pri sosednji mizi so se našli eni modeli ,ki so takoj ko so skontali ,da govorimo slovensko,začeli govorit čez slovence.Modeli očitno mislijo,da sta jezika tako različna ,da ne razumemo ,če rečejo:”Da gi jebu majku slovensku”.

Makedonija enkrat na tri leta,vrh kape!

Drugač sm fajn.Poletje mi kr paše.

Pa ti? 

Dec ima strica v Makedoniji in gre vsako leto na dopust za par dni.Nikoli nisem šla z njim,ker- kot prvo gre vedno tašča zraven in glede na dolžino vožnje in njen dar govora je to hud šok za moj organizem,kot drugo pa se je stalno nekaj dogajalo tam dol,meni pa ni všeč,če mi prestrelijo gumo al pa da me kdo okol kepe,sam zato ker nism “od naših dol”.

No letos sem se pa vdala in sem rekla:”No pa grem,klinca,kaj mi pa morejo!?”

Tašča je seveda del prtljage.Uspavalne tablete ji bom zamešala v kavo še pred odhodom.Z nama gre najin sin,tamala ostane pri moji mami.Odhod je v sredo zvečer,polovico imam že spakirano.Veselim se srbske pleskavice,tega da bom videla kaj novega,Ohridskega jezera in šopinga v Skopju.

Pet dni bo vrjetno kar hitro minilo,glede na slišano,kaj vse se bo peklo,pa bom mogla ko pridem nazaj na kako zelenjavno dieto.Dans sem zrihtala še dodatno zavarovanje za tujino,če slučajno padem čez kakega odojka in zlomim nogo(sebi,ne odojku).Avto je bil na servisu,vse štima.

Ko pridem nazaj(dej boh-živa) povem kako je blo.

Uživajte usi!Čaubau!

Najprej pa pismo:

Včeraj sem doživela nekaj žalostnega

Včeraj sem na poti domov doživela nekaj žalostnega. Stala sem pri semaforju ob tovornjaku, polnem živali, in za trenutek ujela pogled ene izmed njih. Tako žalosten in mrtev je bil. Tako brezupen in prestrašen. In sem skušala pozabiti, to ni moja stvar. Šla sem domov, se pogovarjala z možem, igrala z otrokom, brala knjigo in šla spat. Pa sem se zbudila. Ura je ena in vem, je moja stvar! Moram napisati to pismo. Vsaj to.

Človek, kdo ti je dal pravico tako ravnati z živalmi, kdo ti je dal pravico zapirati jih v kletke, jih pitati, trpinčiti, klati, jesti… Jaz nočem trupel na svojem krožniku in trupel v svojem telesu, nočem krvi na svojih rokah.
Ti, ki pa ti za to ni mar, prisluhni mi in poglej svoje roke. Krvave so. Niso s krvjo umazane le roke, ki z nožem zapičijo v toplo in drhteče telo živega bitja, umazane so tudi tvoje roke, ki kupiš meso, ki ga ješ. Ti si ti tisti, ki plačaš morilca.
Morda so moje besede ostre. Ampak veš, včeraj sem videla tiste oči…. Samo oči imajo, živali. Nimajo besed, ne zmorejo prošnje in ne strokovnih razlag. Samo oči imajo. A te oči govorijo. Prosijo. Kričijo. Če jih le hočeš pogledati in jim prisluhniti. Jih vidiš? Se kdaj vprašaš, ko vidiš tovornjak, poln živine, kako dolgo je že na poti? Kdaj so živali nazadnje jedle? So žejne? Jih je strah? (Saj menda nihče od vas ne upa trditi, da ne čutijo, saj menda kdo od vas ima muco ali psa. A svojo živalco imaš rad, poskrbiš za njo, ti je hudo, če jo boli…)
Ampak veš, boli, ko elektrošok pretrese telo! Boli, ko klavec živali pri njeni polni zavesti zareže v vrat, ji odreže noge, ker se mu ne ljubi počakati, da bo žival mrtva! Od vsega najmanj razumem to! In mi doni v glavi: zakaj ne počaka??? In ko se to dogaja, druga žival čaka na vrsto in ve, da je naslednja ona. Naročnik in plačnik tega klavca si ti. Ali se tega zavedaš?
Plačuješ tudi obratovanje farme. Obratovanje velikih živalskih koncentracijskih taborišč. Kaj neki drugega so? Ali ne bivajo tam živa bitja bivajo v skrajno nehumanih razmerah, natlačene, ponižane? Verjamem, da ne veš, kaj natančno se tam dogaja, a tvoja odgovornost je, da se seznaniš, ker si plačnik ti. Z vsakim kilogramom mesa, ki ga kupiš, ti osebno plačuješ obratovanje farme. Ti! Dvomim, da sploh veš, ampak moraš vedeti, kaj farma v resnici je. Svinje prebivajo skupaj po 80 do 200 živali na mrežnih rešetkah, skoraj v stalni temi, stojijo na luknjičastih tleh brez stelje in se komaj lahko premikajo. Si predstavljaš, kako bi se ti počutil, če bi bilo to tvoje življenje? 22 kokoši si deli en kvadratni meter, njihov dom nima oken, celo življenje ne vidijo sonca, po 14 - 18 mesecih pa, ko ne morejo več nesti, gredo v zakol, petina jih ne doživi te starosti, poginejo zaradi stresa, infekcijskih ali kostnih obolenj. Si predstavljaš tako življenje? Krava ima na razpolago malo več kot en kvadratni meter, stoji na mrežastih kovinskih tleh. Teleta dobivajo namesto materinega mleka mleko v prah z lojem, kitovo mastjo in veliko soli; in zaradi te soli so žejna, ne dobijo vode, zato jejo še več slane kaše in tako so v najkrajšem času primerna za zakol. Te to zanima? Moreš vedeti, kaj se v resnici skriva na tvojem krožniku in v tvoji usnjeni torbici..

Ampak veš, včeraj sem videla tiste oči…. Samo oči imajo, živali. Nimajo besed, ne zmorejo prošnje in ne strokovnih razlag. Samo oči imajo. A te oči govorijo. Prosijo. Kričijo. Če jih le hočeš pogledati in jim prisluhniti. Jih vidiš?

Veš, saj večinoma sem čisto vedra in nasmejana in prijazna oseba, ampak danes je v meni tak strah. In gnev in jeza. Veš, včeraj sem videla tiste oči…. Kako jih kdaj ne pogledaš tudi ti, človek? Povedale bi ti, kako je to.
Kako je to, ko ribič zabode vate trnek, ki ti razpara jezik in usta. Boli. Ravno tako kot bi bolelo tvojega kužka. Ali tvojega otroka ali tebe. Če ne verjameš, si kdaj poskusi zapičiti ost skozi jezik in usta. Kako tega ne vidiš, ribič? Pa je vendar tak mir ob vodi, v naravi. Poglej, voda je tako čudežno zdravilna in očiščujoča, vsi radi zahajamo na njene bregove. Ob vodi je, kakor bi nam narava odprla svoje naročje in nas nahranila s tišino in mirom. Tak mir je, ti pa ne slišiš krika ribe, ki se je ujela, ribe, ki ji je ostra kovina zarezala v jezik in razparala usta! Presunljivo glasen je, pa ga ne slišiš. Samo srce ga lahko sliši. Imaš srce? Saj veš, tisto srce, ki te zaboli, ko vidiš svojega otroka trpeti, svojega brata, svojega prijatelja…A za to drobno vodno bitjece nimaš srca. Iz nekega čudnega bolnega užitka za zabavo mučiš in ubijaš.
Hudo mi je, ko pišem to pismo. A moram pisati, veš, včeraj sem videla tiste oči…. Ki so mi povedale zgodbo.
Že iščeš opravičilo za to, kar počenjaš? Že vlečeš na dan železo in beljakovine in omega 3? Lažeš samemu sebi; vse, prav vse te snovi lahko dobiš tudi drugje. Celi mnogi zdravniki to sedaj že priznavajo. Moja kri je krasna in ravno tako kri mnogih vegetarijancev, ki jih poznam. Mesa ne ješ, ker je zdravo, ampak ker si tako navajen in ker se ti zdi dobro. Priznaj - vsaj sebi.
Vem, da ne moremo kar tako opuščati svojih navad in prepričanj, to dobro vem. Vem pa tudi, da smo ljudje zavestna bitja, ki moramo prevzemati odgovornost za svoja ravnanja. Zato se sooči in poglej, kaj je v resnici na tvojem krožniku, na katerem tako vabljivo diši - kos mrtvega trupla! in se vprašaj: smem to početi in - hočem to početi?

Darja Vtič - Tršinar, profesorica(vir:www.svet-je-lep.com)

Ko sem imela kakih 10 let in je pri nas za hišo na prikolici svoj konec čakal mladi teliček sem začutila isto kot gospa Darja.Telička sem božala po glavi ,jokala in mu govorila,da bo kmalu vsega konec in ga nebo več strah.Vedela in čutila sem ,da ga je strah.In res je ,da teh oči ne pozabiš nikoli.V mojem primeru je iza hiše prišel oče in me nadrl,kaj počnem tam pri teletu,naj zginem proč.Ko je opazil ,da sem objokana,se je malo pomiril.Nagnal me je v hišo.Kak dan kasneje je pri kosilu rekel:”A zdaj se ti pa nič ne smili,ko je pohan!?” Apetit me je minil in stekla sem iz kuhinje.Sovražila sem očetovo posmehovanje in nemoč nad tem,da ne morem sama odločati kaj jem in česa ne.Ker pa je navada železna srajca in jo kot otroci oblečemo,jo je težko sleči.Čeprav še vedno rečem,da ga ni čez velik zrezek,bom danes kuhala zelenjavno juhico,ker ob teh spominih in tem pismu,ne morem in ne upam niti odpret hladilnik.Kaj če so notri kake prestrašene žalostne oči?So!V salami,pašteti,narezkih,škatlicah tune,…Grem pogledat ,če juha že vre..

Če sem česa vesela,to povem tudi ostalim.In čeprav,tako kot mnogi,trdim da nisem materijalistka,me “stvari”razveselijo,saj ima vsaka stvar svoje ozadje.

Zadnjič smo tri mamice(stara mamca,mami in jaz) pile kavico in pogovor je nanesel na zlate zapestnice in sem omenila,da mi je všeč taka okrogla,ki jo kar potegneš na roko.Stara mamca se je pohvalila,da ona pa ima tako.Začela sem jo hecat,kako bi to pasalo na moji roki,da je škoda če ji doma leži.Ampak res v hecu,saj mamca redko kdaj pokaže svojo darežljivost.

Naslednji dan je prišla na kavico.Pogovor je tekel takole.”A je tamala še kar doma,ne gre v vrtec?”Sem rekla:”Ne,ker je še na antibiotikih(imela je angino)” Mamca pa:”Jst mam pa zate en antibiotik!”

Sm mislila ,da mi bo dala cigarete,ki jih občasno dobim od nje,ker ji rešim križanke do konca.Dala mi je malo vrečkico v njej pa nekaj zavito v beli papir.Odvijem in vidim dve zapestnici.Tisto okroglo in še eno,ki me je takoj spomnila na mladost,ko sem bila še otrok in občudovala mamine “zlate” roke.

Mamco sem objela in poljubčkala,saj me je res presenetila.Več kot tistih par dek zlata mi je pomenila njena gesta,saj če ona nekaj da,te ima pa res rada.Mamca je imela solzne oči,ker je vidla da sem res vesela,jst pa sem zadevi nataknila na zapestje in se šopirila kot kak pav.Spomin na mamco ,za vedno.

Potem me je par dni kasneje presenetil še dec.”Prid pogledat svoj nov avto” mi je rekel po telefonu.No zdaj vozim audija in maham skozi okno z “ta zlato” roko.Pa ne rečt da se hvalim.Jst sm samo vesela.Bogat april.

Kakšen april imate pa vi?

Pa tko sem ga imela rada.Povsod sva šla skupaj.Kok mi je ene robe pomagal zvoziti domov.Pa kake lepe okice je mel.Ko sem ga kopala,se je tako lepo svetil.Pa tak lepi avspuh je imel…

Moj Ventek ni več moj.Prišel en stric,videl,kupil,odpeljal.Meni ostane le prazno dvorišče in par papirčkov za 500€.Zdaj,čeprav še žalujem,gledam za novim.Če kdo prodaja kak pameten avto,naj zaupije.

Je pa ena dobra reč pri vsem skupaj.Med tem ,ko smo pisali potrdilo,je naš novi pes stricu zgrizel marelo,kar pa tudi ni kar tako!Bravo Miško,dobiš pedigre z omakco.