BRLOG

Slučajno sem naletela na tole pismo,ko sem brskala po informacijah o postu.Zamislila sem se..

Najprej pa pismo: Beri naprej »

…to tudi dobiš!Na sliki je najino darilo sinu za 11. rojstni dan.Tekle so solze sreče.Mala kepica že spi v košari od mačka, v otroški sobi.Vse najboljše Andraž!

Moja mucka je razvajena.Vedno mora biti po njeno. Beri naprej »

Kaj tako groznega že dolgo nisem videla!Mene je spravilo v jok!Če vidim koga v krznu,mu pljunem v obraz!!! Beri naprej »

Berem novice na 24ur in zraven poslušam naši dve nimfi,ki se dereta ,ma kaj dereta kričita kot dve ..hm,dve histerični babi v Emporiumu,ker je šel zadnji kos Armanijevega kostima.Dec me je poklical en dan:”Stara moja,a bi mela ptiča?” Beri naprej »

Pod ta naslov bi spadala kakšna zgodba o tistih dneh,ko se s svojim dragim ne razumeva prav dobro.Kadar nikakor ne uglasiva svojih mnenj in se obnašava kot pes in mačka. Beri naprej »

Kmet je kupil novega petelina.Bil je zelo zadovoljen z njim saj  je novi petelin že takoj prvo jutro veselo naskakoval kokoške.

Stari petelin je žalostno sedel na kupu sena in opazoval.

Drugo jutro je petelin skakal na race.

Stari petelin je gledal in se čudil.

Tretje jutro je petelin naskakoval goske.

Stari petelin ni mogel vrjeti.

Četrto jutro je mladi petelin ležal na tleh.

Stari petelin si je mislil,da je moglo priti do tega ob takem tempu življenja mladega petelina.Šel je ponosno čez dvorišče proti mlademu petelinu,misloč da je ta poginil.

Ko se je približal,je mladi petelin pokazal na jato ptic v zraku in rekel:”Psssssst.. pičke!”

Takole v pasjem jeziku zveni:

“Pusti še meni malo,da nebo hudo!”

Lisa in Pega

Naslednjič posnetek kako moj dec renči za mizo!

Bom kamero skrila v štruco kruha

Kot sem že pisala,me je groza kač.Tale prispevek me je pa skoraj prepričal ,da pretiravam,zato ga objavljam za tiste,ki se tako kot jaz,na smrt bojijo kač.

V Sloveniji živi 11 vrst kač. Strupene so le modras, laški gad in gad. Beri naprej »

Zgodba je resnična,čeprav se mi je zgodila pred tremi leti,še vedno zaskeli.Objavljena je bila tudi na radiu Hit in nekaterih spletnih portalih,v namene obveščanja.

Danes zjutraj sem vstala ob pol sedmih,ker sem imela pred sabo eno grozno nalogo.Naso stirinajst let staro psicko Kajo,sem peljala na injekcijo,uspavati.
Grozno je bilo,zadnjic ji pripeti pas okoli vratu,jo spraviti v avto in jo zadnjic odpeljati od doma.Ni pa bilo to nic,v primerjavi s tem,kar se je dogajalo kasneje.
Odlocila sem se,da jo peljem na veterinarsko sluzbo v Domzalah,saj sem po predhodnem klicu na imenovano ustanovo,dobila dovolj zanesljivih podatkov in imela obcutek,da vedo kaj delajo.
Pripeljala sem se pred veterino in psicko dvignila ven iz avta in jo pocasi odpeljala v stavbo.Tam me je nekdo,oblecen v bundo,o beli halji oz. kakem delovnem oblacilu niti sledu,vprasal kaj zelim.Povedala sem,da sem se en dan nazaj po telefonu dogovorila za evtanazijo psicke.Sedla sem na klop v cakalnici,moja Kaja zraven mene in sem cakala.Ta isti gospod,je prisel z injekcijo in jo sredi cakalnice dal psicki.Potem,pa me je z psom poslal ven,na dvorisce pred stavbo in dejal naj tam pocakam z psom dokler ne zaspi in potem pridem povedat.Bila sem cisto sokirana,da se moram zunaj na dvoriscu,kjer iz okoliske stavbe vsi gledajo,posloviti od svoje dolgoletne,stirinozne prijateljice.Da nimajo enega prostora,mize kjer bi kuza legel in zaspal?Na dvorisce?!Pa to se ni bilo najhuje.Psicka je najprej sedela zraven mene in sem jo bozala,potem je pocasi legla in koncno je pocasi zaprla oci.Ko sem mislila,da je resena trpljenja,pa se je zgodilo.Psicka se je zacela tresti,bruhati in oci so se ji odpirale in zapirale.Prizor me je tako prestrasil,da sem stekla po veterinarja.Gospod me je najprej nadrl,ces kaj smo pa psu dajali jesti.Povedala sem mu,da psicka ze tretji dan ni jedla nicesar.Potem,je dejal,da je to isto kot pri ljudeh,eni prenesejo narkozo drugi pac ne in bruhajo.Potem je psicko zagrabil za vrat,na nacin kot primes macka za kozo in majal z psicino glavo levo desno in povedal,da zdaj nic ne cuti.Tega res nisem hotela gledati.Srce se mi je trgalo za naso Kajo on pa me je resno pogledal in mi rekel:”Nalozite jo v avto,pa domov peljite,cez tri ure bo budna!”
Od joka vsa zmedena sem ga vprasala,zakaj..”Ja ker tok…ce ste si premisllila.” je siknil.
Samo odkimala sem,ker sem bila globoko prizadeta nad nacinom,njegovega obnasanja.Potem sem storitev placala in gospod v bundi mi je se rekel,naj raje grem,da bom psa obdrzala v lepem spominu.Ne vem na kaj je mislil s tem in ce sem iskrena,se kar bojim zvedeti.Slisala sem se,nekaj o tem koliko kadavrov da ze imajo in da je skrinja ze polna.Tega res nisem hotela vedeti.Se enkrat sem pobozala mojo Kajo in odsla.
V avtu mi je bilo slabo ,od joka,od prizadetosti,od jeze,razocaranja.Clovek,ki naj bi imel rad zivali,je meni dokazal,da ne mara niti ljudi.Njegov ton govora,njegove besede,obnasanje-pod nivojem.Ali nebi smela jokati za psicko,ki me je spremljala pol mojega zivljenja.Saj je nisem pripeljala tja,ker je nebi vec marala imeti,peljala sem jo ,ker je bila ze tako bolana,da je komaj hodila,ker ni vec jedla,ker je vidno hirala.On pa se obnasa,kot da sem nora in histericna,ker jocem.Jaz sem izgubila nekaj,kar on nebo nikoli imel,ce bi imel bi razumel.Saj ne pricakujem,da bo z mano jokal,lahko bi pa le pokazal vsaj malo cloveske usmiljenosti,vsaj malo razumevanja.Nikoli vec nebom sama vozila nobenega ljubljencka na injekcijo,nikoli vec ne zelim videti cloveka,ki nima niti bele halje,niti kancka duse za nekoga,ki trpi.Tako hladokrvnega odnosa,nisem dozivela se nikjer in upam,da ga tudi nebom vec.
Skoda,ker so napacni ljudje,na napacnih mestih.

Moja psicka je resena bolecin,jaz bom se nekaj casa polna pekocih spominov na njeno zadnjo pot.